Grabljarstvo - Eurevita

Zgodovina

Obrt grabljarstva so v preteklosti večinoma izvajali kmetje, ki so v zimskih mesecih ali ob slabih vremenskih razmerah izkoristili čas, da si ustvarijo nekaj dodatnega zaslužka. Letno je tako ena oseba pozimi izdelala okrog 1000 grabelj. Te grablje so nato prodali bodisi posrednikom ali neposredno na tržnicah in so kmetom pogosto prinesle življenjsko pomemben dodaten zaslužek. Okrog leta 1900 je bila ta obrt na podeželju še vedno zelo razširjena. Z vse večjim tehničnim napredkom so bili delovni koraki dopolnjeni s stroji in delno popolnoma zamenjani. V teku 20. stoletja je obrt grabljarstva skoraj v celoti izumrla (prim. Hugger 1968, str. 4).

Izdelava in materiali

Les za grablje je treba skladiščiti 3-4 leta, da enakomerno prenese dež in sonce, ter da ne pride do upogibanja ali nastanka razpok. S posebno skrbnostjo je za ročaj izbran lipov les. V ta namen se uporabi samo les brez grč, tako imenovan mlad lipov les. Za preostale dele grabelj se uporablja bukov in jesenov les. Izdelava se začne s prižaganjem in oblanjem ročaja grabelj: deska iz lipovega lesa se razžaga v približno 3 cm široke deščice in zaobli z obličem. Nato se iz bukovega ali jesenovega lesa narežejo čeljusti in izvrta se 18-24 lukenj glede na velikost čeljusti. Zobje se navlažijo, nabijejo v izvrtane luknje in naostrijo. Na koncu se izvrtajo dodatne luknje za žice in ročaj. Ročaj se potisne v čeljusti in žice se zategnejo (prim. Hugger 1968, str. 4 in dalje).